Anja Jerčič Jakob

Doc. mag. ANJA JERČIČ JAKOB, akad. slik. / MA, Assistant Professor

Grad Rajhenburg, Brestanica: “Anja Jerčič Jakob, Slike / Paintings”

Aktualno

Slike, izbrane za veliko dvorano gradu Rajhenburg.

Razstava je na ogled do 29 aprila 2018.

Vljudno vabljeni!

Fotografija: Tomaž Grdin.

 

 

Umetnost je običajno refleksija narave ali družbe. Meje prehajanja so običajno tanke in pogosto odvisne od zornega kota, a kljub temu lahko na načelni ravni rečemo, da umetniki, ki se ukvarjajo z naravo, to počno na bolj introvertiran način, na družbene probleme pa reagirajo bolj ekstravertirano. Anja Jerčič Jakob je prav gotovo zapisana naravi. Njen odnos do narave je izjemno posvečen in intimen, pri čemer pa avtoričina interpretacija ni zgolj posnemovalna, temveč je sama kreativna udeleženka procesa. S tem stopa v polje družbenega, a na oseben, lahko bi rekli panteistično religiozen način. Herbarizirana rastlinja v celoti, kot jih pogosto upodablja Anja Jerčič Jakob, imajo kot taka pridih znanosti, v zgodovinski distanci pa v sebi nosijo reminiscenco renesanse. Postopek herbarizacije je kultiviranje narave in v nekaterih izvedbah že izvedeno delo, ki ga lahko pogosto vidimo viseti na zidu. Ob tem se lahko vprašamo, od kod torej potreba umetnice po izvedbi te podobe na velikem platnu? In, ali lahko njena dela sploh beremo zgolj kot podobo podobe?

Čeprav odgovor ni enoznačen, lahko na prvi pogled opazimo, da dela Anje Jerčič Jakob v sebi nosijo nekaj več. Kljub vseprisotnosti narave na njenih platnih, in dejstvu, da na njenih slikah in v procesu dela pogosto opazimo podobnosti tudi s procesi, ki se dogajajo v naravi, Anja ni slikarka narave. Anja v njej išče nekaj več, oziroma tisto, kar je nekje vmes. V njenih delih takoj opazimo tudi historično navezanost na tradicijo slikarstva, pogosto podkrepljeno z latinskimi naslovi razstav, o kateri so pisali že mnogi kritiki, ki pa nikakor ni zavezujoča. Pri njej ne gre za renesančno studioznost, enciklopedičnost, v njenih ovalnih oblikah ne iščemo Parmigianinovskih konkavno konveksnih rešitev manierističnega slikarstva, niti baročnih alegorij, ki bi jih po tem principu morali razstavljati po stropovjih razstavnih prostorov.

Opus Anje Jerčič Jakob je motivno zelo zožen, a avtorica znotraj motiva pušča nešteto variabilnih momentov. Interpretativno to sicer lahko povzroči problem, dokler ne poskušamo ponikniti v njihove »skupne« razpoke. Če umetničin pogled na naravo poskusimo interpretirati s fenomenologijo, kot jo je v svoji izjemni knjigi Fenomenologija zaznave determiniral Maurice Merleau-Ponty, lahko pri tem citiramo misel slovenskega filozofa Marka Uršiča. Ta je v svoji knjigi Štirje časi – Jesen: Človek in kozmos, leta 2010 zapisal:

V tem doslednem fenomenološkem pojmovanju sveta seveda prepoznamo njegove predhodnike: Husserlov Welt ali Umwelt ali Lebenswelt, Heideggrovo Weltlichkeit der Welt oziroma njegovo temeljno eksistencialno strukturo In-der-Welt-sein ipd. Razlika je v tem, da je pri Merleau-Pontyju prvotna očitnost sveta dana v zaznavanju, in sicer intersubjektivno (analogno kot pri Husserlu): »Smo v resnici, očitnost pa je ›doživljaj resnice‹« – smo v množini, kajti, čeprav je »doživljaj resnice« vsakokrat »subjektiven«, izvorno moj, je obenem moja zaznavna očitnost odprta »navzven«, ne le kot intencionalna v predmetni svet, ampak tudi k drugim »tubitim«, spoznavajoča sebe in svet v horizontu drugih zaznavajočih in mislečih »subjektov«.

Takšno »navzven« zaznavno očitnost sem pri sebi opazil vedno, ko sem ujel redke trenutke tišine in samote ter ob tem poseben občutek miru, najprej na hodnikih Srednje rudarske šole v Velenju, pozneje pa tudi ob značilnih klasičnih vitrinah v pritličju Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer sem občudoval s fosili prepredene kamnine. Kljub temu da organizma iz botanike tam ni bilo več, je v sloju kamnin pustil svojo sled in s tem odpiral mojo subjektivno doživetost resnice navzven. Na enak način dojemam dela Anje Jerčič Jakob, zavedajoč se, da ima pomemben vpliv pri tem tudi genius loci. Oba namreč prihajava iz s »črnino preplastene« Šaleške doline. Ko sem še pred leti občudoval njene gigantske in filigransko izpeljane deteljice na platnih, ki so zaradi svoje vseprisotnosti narekovale tudi kar precej naslovov njenih razstav v latinščini, me je, verjetno zaradi navedenega dejstva, vase posrkala predvsem izjemno izvedena črnina v ozadju. Prostor, ki ni prostor, a je obenem prostor vseh prostorov. Preko popolne, v oval izvedene črnine, je avtorica narisala deteljo v celoti, s koreninskim sistemom vred, ki je bila, kar je pomembno, preplaščena in je prehajala tudi čez rob na platnu izdelanega ovala. Triperesna deteljica, ki je v interpretacijah pogosto utemeljena kot simbol telesa, razuma in duha v povezavi z vitalnostjo in življenjsko močjo, na slikah Anje Jerčič Jakob otrpne in odmeva v neskončnost. Dojamemo jo kot memento mori, kot pred-sled prihodnje neprisotnosti, ujete med sloje neskončnega lignita. Detelje so izvedene monumentalno in graciozno v jajčni temperi in olju na platnu, kar ne pomeni samo dejstva, da Jerčičeva s tem izkazuje metijejsko mojstrstvo, temveč lahko njen pristop k delu razumemo tudi kot spoštovanje in cehovsko zavezo slikarstvu kot takemu.

Če upodobitve detelj zaznamuje historično determinirana struktura reda, imajo razstavljena dela z naslovom Zapuščeni kraji, 2013 imanentno ekspresivno gesto, ki je tehnološko sicer nasprotje prejšnjim ciklom, simbolno pa se nanje kljub temu tesno navezujejo. Kljub temu da gre v delih za preplet svetlobe in barv, za izseke iz narave, kjer bi pogosto najraje haptično preveril, kaj je spredaj in kaj zadaj, kar slikam daje dinamiko, pa je ujeta narava kljub temu videti otrpla, videti je kot nedotaknjen pragozd, večen v svoji fosilizirani končnosti.

Tovrsten način razmišljanja mi narekuje omenjena zaznavna očitnost tudi pri delih umetnice, ki niso klasično izvedena na platno, temveč na polena iz lesa. Dela na polenih iz ciklusa Plevel, 2010 imajo črno podlago in dodano pozlato (premog kot črno zlato), na njih pa v neskončnost lebdijo detelje na način kot pri že omenjenih slikah. Druga, z naslovom Drevo, 2016, ki so razstavljena v prostorih Gradu Rajhenburg, pa ohranjajo »naravno svetlobo« breze, skozi fragment z oljem poslikanega listja na njih pa se kot hvalnica življenju prebija močna sončna svetloba. Trenutek, ki zamrzne čas. Trenutek, ki lahko gre tudi čez zavedanje o minljivosti. Trenutek, ki v sebi nosi tisti »nekaj več«.

Goran Milovanović