Anja Jerčič Jakob

Doc. mag. ANJA JERČIČ JAKOB, akad. slik. / MA, Assistant Professor

Sodobna umetnost na Koroškem

Aktualno

Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec:

Sodobna umetnost na Koroškem, Anja Jerčič Jakob in Michael Kos,

7. oktober 2016 – 11. december 2016.

Arhiv KGLU, Foto Tomo Jeseničnik.

Anja Jerčič Jakob je umetnica, ki vse od začetkov svoje umetniške poti nepretrgano sledi svoji poti tankočutne in pronicljive proučevalke narave. Njena dela prežema globoka intimno stkana vez s svetom narave, s čimer se bolj kot ne odmika od prevladujočih trendov v sodobnem umetnostnem diskurzu. Vztrajanje pri štafelajni sliki ter izvrstno obvladovanje slikarskega metjeja je ob izjemnem sežetju tradicionalne slikarske veščine s hkratnim upoštevanjem modernistične gradnje slike privedla do konceptualno domišljenih slikarskih mojstrovin, ki ob vseh historičnih aluzijah na predmoderno slikarstvo delujejo hkrati povsem sodobno. Zvestobo slikarskemu (in grafičnemu) mediju je v zadnjih letih nadgradila z uporabo novih slikarskih podlag ter predmetov iz vsakdanjega življenja, ki so v zadnjem obdobju prerasli v hibridne objekte, ko umetnica v konceptualno domišljenih in dovršenih stvaritvah odpira polje lastne ustvarjalnosti ter prepušča soavtorstvo tudi naravi.

Anja Jerčič Jakob je danes ena redkih, ki uporablja slikarsko veščino za upodobitev tistih razsežnosti človekovega odnosa do narave, ki izpričuje predvsem intimno (po)vez(anost) z njo; vez, ki v sodobnem tehniziranem industrijskem in potrošniško invazivnem bivanjskem okolju (p)ostaja večinoma spregledana in na obrobju obče pozornosti.

Anjino umetnost v prvi vrsti označuje postavitev najbolj preproste in v vsakdanjem življenju spregledane naravne vrste v središče pozornosti. Ta navidezna preprostost, ki se kaže v izbiri motiva herbarizirane detelje, ki je v zadnjih letih postala prepoznaven znak umetničinega ustvarjanja, ima svoj namen. Zavestna odločitev umetnice, da osredotoči svojo pozornost na eno rastlino iz mnoštva naravnih vrst, je sprva nastala kot izogib enačenju z botanično ilustracijo, saj njene minuciozno naslikane detelje ne reprezentirajo vizualne deskripcije rastlin, ampak so skromne rastline medij, skozi katerega lahko uvidimo ves univerzum. Izbrana rastlina je tako utelešeno nasprotje vsega, kar bi za povprečnega opazovalca narave bilo vredno upodobitve. In čeravno je tudi skromna detelja nosilka simbolnih in drugih pomenov tako v sodobni kulturi kot zgodovini, jo določajo prav njena preprostost, neopaznost in navadnost. In ravno izpraznjenost pomenov ter odsotnost naracije ob najbolj vsakdanjem motivu iz sveta narave primorata gledalca, da se mu ob motrenju podobe počasi razpre večplastna pomenska struktura slike, ki je za umetnico sredstvo za raziskovanje likovnega jezika ter transformacijo njenega lastnega doživljanja sveta v likovno govorico.

Na razstavi v Koroški galeriji likovnih umetnosti se je Anja Jerčič Jakob predstavila z izbranimi deli, ki so nastala v več ciklih od leta 2009. Cikel Florilegij spominov oziroma Dihanje sestavljajo monumentalne podobe detelj na velikih platnih, ki jih označuje temeljna večplastnost prostora, ter lebdeče, skoraj pošastno predimenzionirane detelje, ki svoja tanka stebla ter korenine prepletajoče se vijejo skozi prostore slike. S principom plastenja ter obliko ovala je tako kot v baročnem stropnem slikarstvu dosežena določena globina prostora, sploščene in krhke detelje bivajo v stanju levitacije kot monumentalne likovne tvorbe na skrivnostnih ozadjih platen. Vendar pri teh upodobitvah ne gre za ustvarjanje iluzionističnega prostora, ampak likovni prostor opredeljujejo nihanja in prehajanja med lazurnimi plastmi slike, saj podobe prepletenih korenin, zavitih stebel in ploščatih listov prehajajo iz ozadja v ospredje ter nazaj, kljub ploščatosti je herbarizirana rastlina kot živo tkivo prisotna povsod, prostor slike opredeljuje prav večplastnost in nezmožnost določitve posameznega prostorskega plana. Prepričljivost upodobljenega se v nekaterih delih še stopnjuje z učinkom trompe-l’œil, ko imajo naslikani prizori dvojni učinek: prevarano oko vidi nalepljeno deteljo na papirju, hkrati pa naslikani prizor ponuja več možnih branj prostorskih odnosov med obliko in ozadjem. Protipol monumentalnim podobam so majhne intimne upodobitve motiva detelje, ki so prvotno nastale tudi kot spominski dialog z deli umetničinih prednic, ki so razvijale slikarsko veščino kot del splošne izobrazbe.

Zaključena postavitev detelj v različnih tehnikah pod skupnim naslovom Curiosum Trifolium v kabinetni postavitvi posebnega prostora, zgrajenega znotraj galerije, spominja na predhodnike modernih razstavnih prostorov, t. i. kabinete čudes iz renesanse in baroka, v katerih so zbiratelji, vladarji ali učenjaki zbirali in razstavljali redke, dragocene kuriozitete različnih vrst z vseh koncev sveta, namenjene na eni strani zabavi ter na drugi strani znanstveni radovednosti in preučevanju. V nasprotju z njimi v Curiosum Trifolium ni (v ekspanzivnih raziskovalno-osvajalskih pohodih pogosto sporno pridobljenih) eksotičnih objektov, ampak se kot v njihovo diametralno nasprotje potopimo v mnoštvo navadnih, mimetično natančno naslikanih vsakdanjih in navadnih deteljic, od skic in herbarijskih primerkov, z vso skrbnostjo in natančnostjo prenesenih na platna, lesene ovale, drva, pergamin in video. Herbarizirane detelje umetnica uporablja kot objet trouvé, kot je v besedilu Najdena rastlina opredelila Nadja Zgonik[1], kot tisti najdeni predmet, ki ga avtorica s prestavitvijo v nove kontekste povzdiguje v umetnino. V kabinetu Curiosum Trifolium na črnih ozadjih polen lebdijo podobe detelj, ki jih je umetnica izpulila kot plevel, mnoštvo manjših slik iz Florilegija spominov še pomnožujejo detelje na lesenih ovalih, običajno uporabljenih za lovske trofeje, tukaj kot podlaga za miniaturne detelje. Transformacija pomenov običajnih predmetov vsakdanjega življenja za podlago slike je praksa, povezana tudi z umetničinim zanimanjem za slikarske tehnologije, saj prav s premišljeno izbiro in rabo različnih podlag in klasičnih slikarskih tehnik gotskega slikarstva (jajčna tempera, pozlata, slikanje na les) dosega želeni vizualni učinek: nespregledljiv pridih starega ter vzbujanje reminiscence na nekaj, kar je preteklo. Mračna temina poliptiha Preživeli fragmenti, večdelne slike podolgovato linastih formatov, na katerih se detelja vije na črnih ozadjih, ki porajajo iluzijo neskončne globine, se navezuje na strategijo prikazovanja religioznih prizorov oziroma formo večdelnih oltarjev zahodnokrščanske umetnosti 14. in 15. stoletja. S svojo požirajočo črnino predstavlja kontrast nasproti postavljenim presvetljenim deteljam v ročno izdelanem pergaminu, ki zaradi presevanja svetlobe žarijo v malone vzvišeni, skorajda transcendentni pojavnosti. Poudarjeni učinek lebdečega brezprostorja se nadaljuje v videu, v katerem mrtva herbarizirana narava oživi v digitalizirani formi ter skupaj z mumificiranimi deteljami v pergaminu v zaključenem prostoru vstopa v dialog s slikarskimi upodobitvami venomer istega motiva.

Poseben sklop so slike in poliptihi na drva, predmete vsakdanjega življenja, ki jih je Anja Jerčič Jakob s tem, ko jih je izbrala za nosilce slike, postavila v povsem novo perspektivo ter jih tako povzdignila. Poleg Zlatih drv, naslikanih v tehniki gotskega slikarstva, je v zadnjem obdobju ustvarila nove podobe Gozda in Vej, kjer polena kot dobesedno razsekani nosilci podobe pripomorejo k učinku globine in svetlobne prežarčenosti motiva, fragmentiranost nosilcev pa povzroča deloma kubističen učinek celostne podobe. Naslikani so trenutki iz narave, njeni procesi so preneseni v likovni svet, zaradi neenakomernih ploskev nosilcev podobe se pod različnimi zornimi koti naslikane krošnje in veje kažejo vselej drugačne, s fragmentacijo podlage sta v podobo preneseni živost in igrivost utripajočih učinkov svetlobe v naravi.

Poseben segment ustvarjanja Anje Jerčič Jakob so krajine. Njene krajine so vedno gozdovi oziroma krajinski izseki elementarnih podob gozda, kjer se kot izredno pomembna prvina njenih del kažeta pretakanje svetlobe ter s plastenjem dosežena globina prostora. Voluminozne ekspresivne upodobitve debel dreves neprehodnega gozda in mogočnih prepletenih korenin se kažejo v ciklih slik Zapuščeni kraji ter Rašice, zadnja dela pa zaradi učinka pastoznih barvnih nanosov ter taktilne razgibanosti tekstur delujejo malodane impresionistično.

Zadnji cikel so umetniške knjige in drugi objekti, v katere so vključene žive rastline. To so predmeti iz vsakdanjega življenja umetnice, katerih vsakdanja prisotnost in raba vzbujata razmišljanje o pomenu, ki presega zgolj uporabnost. Umetniške knjige od Skicirke prek Trilogije do Monografije, iz katerih rahlo samoironično rastejo detelje, pričajo o samem procesu ustvarjanja, simbolizirajo pot od krhkih začetnih zamisli do zbranih del umetniškega opusa, ki se skorajda obsesivno ukvarja z enim samim motivom ter nato kulminira svoja spoznanja v eni sami knjigi, v kateri nas ponovno nagovori živa narava.

Opazovanje procesov narave, njena nepredvidljivost, minljivost živega in cikličnost življenja so tako eden ključnih razlogov, da je umetnica izstopila iz polja raziskovanja slikarskih rešitev v upodabljanju fragmentov narave ter se podala v izgradnjo objektov, v katerih so procesi narave njihov ključni del. Podobe fragmentov narave na slikah so namreč hkrati vedno že večplastna kultura, saj je slika izraz vrhunske zmožnosti umetnika, da transformira naravo v kulturo, detelja na njih je herbarizirana, torej je tudi že kultivirana. V teh objektih pa se detelja vrne kot čista narava – v obliki spreminjajočih se objektov, s preraščajočo deteljo, ki v majhnih ekotopih ustvarja v času spreminjajoče se zaključene svetove.

Umetnica tako vzpostavlja svojevrsten dialog z naravo, ki v procesu časa transformira okvir dela, ki ga je zastavila. Narava tako ni le objekt, proces naravnih sprememb postane sestavni del procesa nastajanja umetniškega dela. Narava v obliki preproste rastline v vsakem trenutku rasti ustvarja drugačen svet, časovnost, ponazorjena v spirali Vzorca, ki ga preraščajo detelje, predstavlja cikličnost bivajočega in neskončen proces transformacije vsega živega, vključno s človekom. Meditativno naravo osredotočenega ukvarjanja z deteljo izražajo Blazine za meditacijo, katerih forma izhaja iz tradicionalnih meditativnih blazin zafu. Iz njih rastoče detelje jih izvzemajo od njihove siceršnje rabe, tako da postanejo vizualni kontemplativni predmeti, namenjeni refleksiji. Konceptualno zasnovani objekti zaradi vključitve žive narave asociirajo na tradicijo landartističnih projektov, vendar preraščajoči objekti Jerčič Jakobove v nasprotju z njimi ne predstavljajo (včasih nasilnih) intervencij v naravi, ampak je narava v njenih delih prepuščena lastnemu življenjskemu procesu.

Spremljanje življenja razstavljenih objektov se je med trajanjem razstave izkazalo za dinamičen proces, saj so bili živi objekti ves čas v procesu transformacije glede na svojo specifično naravo; prepuščeni v galerijski prostor in izpuščeni iz rok umetnice so nadaljevali svoj življenjski cikel, ki je lahko le deloma predvidljiv, saj gre za procese narave.

Tako kot herbarizirane detelje na slikah izražajo minljivo lepoto in predstavljajo emblem minljivosti, nas z deteljico preraščen umetničin svet nagovarja s svojim neposrednim naturalističnim prikazom krhkosti bivanja. Pozornost, posvečena na videz nepomembni rastlini, se tako izkaže za kontemplativen proces, ki vodi k spoznanju, da v svoji minljivosti človek tudi sam še vedno ostaja podvržen naravi.

[1] Zgonik, N., Najdena rastlina. V: Anja Jerčič, Slike / Paintings 2003–2005. Umetnostna galerija Maribor, 2006, str. 6. Katalog razstave.

Katarina Hergold Germ

 

 

 

Več o razstavi najdete na povezavi tukaj.