Generalni konzulat Republike Slovenije v Celovcu, Radetzkystraße 26.
- april 2026 – oktober 2026
29. umetniška razstava iz niza “Okno k sosedu” akademskega kiparja dr. Marjana Dreva: TORUSI IN PARI in akademske slikarke izr. prof. Anje Jerčič Jakob (UL PEF): SPREHAJANJA / HELIOTROPIZEM
Kustosinja razstave: Olga Butinar Čeh
Olga Butinar Čeh, dipl. prof. umetnostne zgodovine: Anja Jerčič Jakob: Heliotropizem – med vidnim in nevidnim
Cikel Heliotropizem akademske slikarke Anje Jerčič Jakob vzpostavlja kompleksno in večplastno polje zaznavnih, fenomenoloških ter simbolnih razmerij, ki bistveno presegajo deskriptivno navezavo na sam naravni pojav heliotropizma. Ta – kot biološki in fiziološki mehanizem obračanja rastlin proti svetlobnemu viru – je v avtoričinem izčiščenem slikarskem jeziku transformiran v temeljno epistemološko in ontološko vprašanje: kako se vzpostavljajo pogoji zaznave, kako se orientirajo telo, pogled in zavest ter kako se v tem procesu konstituira izkušnja sveta znotraj slikarskega polja.[1]
Heliotropizem tako ne nastopa kot ikonografski motiv, temveč kot operativni princip – kot notranja organizacijska logika slike. Svetloba ni več zgolj optični pogoj vidnosti, temveč postane aktivni likovni in perceptivni agens, gibalo ki strukturira razmerja med barvo, slikarsko površino in zaznavo. Slikarsko polje se vzpostavlja kot dinamična, skoraj dihalna entiteta, v kateri se odvija neprekinjen proces orientacije – ne kot reprezentacija zunanjega sveta, temveč kot subtilno uravnavanje med zaznavnim in afektivnim.
Anja Jerčič Jakob v ciklu Heliotropizem razvija slikarsko polje kot senzorično matrico, v kateri se razmerja vzpostavljajo skozi barvo, svetlobo in ritmično razporeditev slikarskih gest. Gibanje tukaj ni vezano na fizično premikanje, temveč na percepcijsko dinamiko – na način, kako pogled potuje po površini, kako se zadržuje, kako se vrača. Heliotropizem kot konceptualno izhodišče – obračanje proti svetlobi, proti soncu – postane metafora notranje orientacije, kjer se telo gledalca subtilno usklajuje z vizualnim poljem. Vzpostavlja se kompleksno polje zaznavnih, fenomenoloških in simbolnih razmerij, ki presegajo zgolj golo deskriptivno navezavo na naravni pojav avtohtonega gibanja rastlin. To gibanje – kot biološki in fiziološki mehanizem obračanja rastlin proti svetlobnemu viru – je v njenem slikarskem jeziku transformiran v epistemološko, ko avtorica obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja, in ontološko vprašanje, ki tukaj išče osnovo, vzroke in najsplošnejša načela, ki preko slikanja obravnavajo temelje, vzroke in najsplošnejše lastnosti orientacije rastlin zaradi heliotropizma: kako se telo, pogled in zavest umeščajo v prostor svetlobe, in kako se v tem procesu konstituira izkušnja sveta na likovnem polju.
Velika platna nam odpirajo vpogled v obsežen in konsistentno razvijan opus, v katerem umetnica že od začetkov svojega delovanja raziskuje naravne procese ter estetiko in etiko ekoloških sistemov. Njena slikarska praksa izhaja iz poglobljenega opazovanja narave, vendar se ne ustavlja pri mimetični reprodukciji. Naravni procesi postajajo izhodišče za refleksijo samega slikarskega medija – njegove materialnosti, časovnosti in perceptivne učinkovitosti. V tem smislu njen opus predstavlja pomemben prispevek k sodobnemu slovenskemu slikarstvu, saj vzpostavlja kontinuirano raziskavo razmerja med vidnim in nevidnim, med pojavom in procesualnostjo.
Posebno mesto v njenem delu zavzema uporaba tradicionalnih slikarskih tehnik, zlasti jajčne tempere in olja, ki ju umetnica vehementno obvladuje z izrazito likovno senzibilnostjo. Ta tehnična odločitev ni zgolj konservativna, temveč konceptualno utemeljena: omogoča specifično materialno in optično kvaliteto slike – mehkobo tonskih prehodov, zasičenost barvnih nanosov ter subtilno plastenje svetlobnih učinkov. S tem se njena praksa vzpostavlja na presečišču tradicije in sodobnosti, med klasično slikarsko obrtjo in odprtostjo do abstraktnih, procesualnih pristopov na robu figuralike.
Motivno izhodišče – gozd, krajina, podrast, fragmenti vegetacije – ostaja prepoznavno, vendar se v slikarskem procesu razkraja in transformira. Umetnica izhaja iz fotografskih zapisov kot izhodiščnega referenčnega materiala, ki pa ga v nadaljnji obdelavi podvrže razgradnji in rekonstrukciji. Z uporabo »dripinga«, risarskih intervencij, črtnih struktur in »sfumato« prehodov, oblikuje slikarsko površino, ki hkrati evocira realno krajino in jo presega. Nastaja likovni prostor na meji med figuralnim in abstraktnim, med mimetičnim in nemimetičnim, med realnim in imaginarnim.
V tem kontekstu slike ne delujejo kot reprezentacije, temveč kot vizualni dogodki – kot procesi nastajanja, ki se odvijajo pred gledalcem. Gibanje ni upodobljeno, temveč ga implicira in vsebuje ritem slikarskih gest, v razporeditvi barvnih polj in v dinamiki pogleda. Prostor ni stabilna perspektivna konstrukcija, temveč fluidno, transformativno polje, ki se nenehno preoblikuje v relaciji do svetlobe. Barva prevzema avtonomno vlogo in deluje kot nosilka afektivnega naboja, ki strukturira gledalčevo izkušnjo.
Takšen pristop je mogoče umestiti v dialog s fenomenološko mislijo Maurice Merleau-Ponty-a, kjer je vidnost neločljivo povezana s telesno izkušnjo sveta[2]. Anja Jerčič Jakob ne slika objektov, temveč pogoje njihove zaznave; ne podob, temveč sam proces gledanja. Njene slike ne nagovarjajo zgolj očesa, temveč aktivirajo celostno telesno in čutno prisotnost gledalca.
Heliotropizem kot koncept v tem ciklu odpira tudi etično dimenzijo zaznavanja. Obračanje proti svetlobi lahko beremo kot gesto odprtosti, ranljivosti in vztrajanja – kot proces, ki zahteva čas, pozornost in zmožnost bivanja v nestabilni orientaciji. Cikel Sprehajanja tako vzpostavlja prostor kontemplacije, ki se upira dominantni logiki pospešene percepcije in hiperprodukcije podob v sodobni vizualni kulturi.
Kritiško gledano se praksa Anje Jerčič Jakob vzpostavlja kot subtilna, a relevantna pozicija znotraj sodobnega slikarstva. Ne temelji na radikalnem prelomu, temveč na poglobljeni raziskavi temeljnih pogojev vidnosti. Njena dela zavračajo spektakularnost in neposredno diskurzivnost ter zahtevajo poglobljeno, časovno raztegnjeno percepcijo. Prav v tej zadržanosti pa se skriva tudi določena ambivalentnost: visoka stopnja senzorične in konceptualne subtilnosti lahko vodi v percepcijsko hermetičnost, ki nekoliko omejuje dostopnost širšemu občinstvu.
Vendar prav ta zadržanost odpira ključno vprašanje sodobnega slikarstva: ali je v času presežka podob še vedno mogoče misliti sliko kot prostor primarne izkušnje? Odgovor, ki ga ponuja Anja Jerčič Jakob, je afirmativen – slikarstvo ostaja relevantno, kolikor se odpove reprezentaciji kot cilju in se vzpostavi kot proces zaznavnega nastajanja sveta. Heliotropizem tako ni zgolj cikel slik, temveč poglobljena likovno-filozofska refleksija o pogojih vidnosti, orientacije in bivanja v razmerju do svetlobe.
Anja Jerčič Jakob (Slovenj Gradec, 1975) je študirala na Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je pod mentorstvom prof. Emerika Bernarda leta 2000 diplomirala iz slikarstva. Na isti akademiji je leta 2004 zaključila magistrski študij grafike (mentor prof. Branko Suhy), leta 2007 pa še magistrski študij slikarstva (mentorica prof. Metka Krašovec). Od leta 2000 je kot likovna ustvarjalka, ki deluje na področjih slikarstva, grafike in knjižne ilustracije, aktivno prisotna v slovenskem in mednarodnem kulturnem prostoru. Njena dela so vključena v številne zbirke nacionalnega pomena. Od leta 2016 je zaposlena na Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, kjer danes deluje kot izredna profesorica za področje slikarstva. V pedagoškem, mentorskem in projektnem delu razvija aplikativne vidike umetnosti ter raziskuje možnosti medpredmetnega povezovanja umetnosti z drugimi predmetnimi področji. Živi v Ljubljani. Od leta 2016 ustvarja tudi v rezidenčnem in ustvarjalnem centru Švicarija, ki deluje v okviru Mednarodni grafični likovni center.
[1] https://de.wikipedia.org/wiki/Heliotropismus, Lj, 18. 4. 2026
[2] Maurice Merleau-Ponty: Fenomenologija zaznave, Študentska založba, Ljubljana, 2006
