Dihanje, Slikarstvo Anje Jerčič Jakob

Korotan
Slowenisches Kulturzentrum
Slovenski kulturni center
Albertgasse 48
a-1080 Wien/Dunaj
tel +43 (0)1 403 41 93
fax +43 (0)1 403 41 93 99
e-mail office@korotan.com

Otvoritev: četrtek, 6. marec 2014, ob 19.00
Razstava: 7. do 31. marec 2014
O razstavi: Vasja Nagy, kurator
Glasbeni program: Dihanje zvočne slike (Lado Jakša)

Realističnemu slikanju rastlin lahko neprekinjeno sledimo vsaj do pozno srednjeveških rokopisov, kjer so kot ornament in marginalije zapolnjevale slikovni prostor ter simbolno bogatile vsebino. Kasneje, recimo pri Albrechtu Dürerju, motiv rastline postaja vse bolj študija narave in opazovanje oblik, ki se v njej nahajajo. Šele v času baroka, z veliko priljubljenostjo tihožitij, dozori osamosvojitev različnih predmetov, ki na upodobitvah niso več vezane na dogodke, osebnosti, mitološke in druge zgodbe. Motivi lovskega uplena, hrane in bleščavega bogastva postanejo priljubljeni predvsem kot memento mori, moralistični opomin minljivosti tuzemskega življenja. Vsak predmet nosi točno določen ikonografski pomen, skupaj z drugimi na naslikani kompoziciji pa se preplete v zapleteno uganko, igro, ali poezijo. Izbrane kombinacije so morale vznemirjati takratno aristokracijo in vzpenjajoče se meščanstvo tako po estetski kot po intelektualni plati, hkrati pa z izvrstno tehniko izžarevati prestiž. A prestiž se je kazal tudi v naslikanih predmetih, in rezano cvetje v tem ni nikakršna izjema. Danes smo navajeni, da razkošje najrazličnejših bohotnih cvetlic za nekaj kovancev dobimo v cvetličarni za vogalom, toda pred 300 leti je bil en sam cvet lahko vreden celo bogastvo. Pri tem se upravičeno sprašujemo, ali ni bilo ceneje naročiti sliko šopka, kot nekajkrat v vazo postaviti izbrano cvetje.

Tako kot se v poeziji izčisti ali poglobi pomen besed, se je zgodilo tudi s posamezno vrsto cvetja, ki je našla svoje mesto na slikah. Vsaka kombinacija ni bila zgolj estetsko ubran izbor, temveč tudi pomensko polno sporočilo za gledalca. Večina današnjih obiskovalcev umetnostnih muzejev se ne ukvarja s simboliko cvetov, ki jih srečuje v dvoranah, in je ne razume. Mnogi gredo dalje z mnenjem, da gre za naključni in zgolj estetski izbor, za nekaj, kar le lepo izgleda. Te tako kristalno jasne slike ostajajo za večino gledalcev v pomenskem smislu prekrite z gosto meglo. V tem so pravzaprav zelo podobne umetninam iz obdobja sodobne umetnosti, v kateri je mnogo takšnih, ki so pomensko hermetična. Konstruirana so na subjektivnih mitologijah, kozmologijah, študijah in izpovedih. Arhetipsko oziroma splošno se sporoča skozi partikularno in osebno. Stare upodobitve cvetov se na enak način kot sodobna umetnost izmikajo globinskemu branju na prvi pogled. Na podoben način od gledalca, ki bi ob njih pričakoval legendo, v resnici zahtevajo študij. Tako kot razstave sodobne umetnosti ponujajo številna besedila s pojasnili o tem, kako je umetniška dela treba brati. Ali pa ne. Vizualna umetnost deluje preko vidnega in svoje bistvo sporoča neposredno, čeprav včasih celotni kod zapleta v skrivne formule.

Detelja je relativno nezanimiva rastlina. Poleg navdušenih botanikov se z njo le redko kdo ukvarja. Njena tradicionalna simbolna vrednost je zanemarljiva in skoraj vsi, razen poljedelcev, ki jo bolj kot za krmo sejejo zaradi regeneracije podlage, jo dojemamo kot navaden plevel. V ekološkem smislu je detelja pomembna tako, kot vsaka druga rastlina, vendar se Anja Jerčič Jakob v svojem slikarstvu s tem ne ukvarja. Sicer bi posvečala pozornost tudi številnim drugim manj slavnim rožicam. Slikarka je za svoj naturalistični pristop v njej našla, če se izrazim v fotografskem žargonu, fotogeničnost. Herbarijsko sploščene in posušene rastline se bohotijo v svoji individualnosti. V nežno dinamični pozi, spominjajoči na vilinski ples, odločno premagujejo smrt iz preše. Že nadnaravna razmerja, v katerih so naslikane na velika platna, jim vdihujejo nesmrtnost. Hipertrofija jim podeljuje monumentalen učinek, vendar jih ne naredi za monument. Z natančno iluzionistično tehniko oponašanja narave in zaradi abstraktnega ozadja z enobarvnim ovalom ali brez, se od gledalca ne oddaljujejo v nadnaravni svet. Venomer prehajajo mejo prostora in časa, ki jih kot bitja veže na tukaj in zdaj. Tudi pomanjkanju ikonografske simbolike gre najbrž pripisati, da upodobitve detelje nosijo dvojno naravo. So hkrati brezpomenska estetska forma in paradigma bitja, po katerega podobi so ustvarjene. Lahko jih dojemamo popolnoma neposredno in neobremenjeno ter uživamo v njihovi formi. Po drugi strani pa se lahko prepustimo njihovi živosti in občudujemo vsako po njeni individualnosti. Dr. Nadja Zgonik je v svojem besedilu to opisala kot »vzorec na podlagi in subjekt hkrati«.

Realizem v slikarstvu učinkuje na gledalčevo dojemanje preko hitrega prepoznavanja oblik in identificiranja podobnosti z resničnostjo vsakdanjega življenja. Slike Anje Jerčič Jakob gredo dlje od prepoznavanja teles in prostorov po površini. Z iluzionističnimi učinki slikarka ustvarja vtis, da so naslikani predmeti resnični in da se jih človek lahko dotakne. Takšne so že same detelje; a na nekaterih slikah je prehajanje iz resničnega v imaginarni prostor in nazaj poudarjeno z motivom lista papirja, ki izgleda, kot bi bil z lepilnim trakom prilepljen na platno. Ta prevara očesa, ta trompe-l’oeil v gledalcu zbuja občutek, da slika včasih nabrekne, drugič se splošči, tretjič napne vase. Včasih se zazdi, da slika diha.

Vasja Nagy