Anja Jerčič Jakob: Drevesa

Slikanje gozdov in dreves ima na zahodu dolgo tradicijo. Že na rimskih freskah v Pompejih najdemo natančno naslikana drevesa in rastline, ki ustvarjajo iluzijo nadnaravnosti in poveličujejo božansko arhitekturo. V zgodnjih primerih Biblije so cvetje in razna drevesa ponujali izziv miniaturistu za stilizirano in natančno upodobitev drevesnih vrst, imeli pa so tudi simbolen pomen. Simbolika cvetja in dreves je pri zgodnjih kristjanih služila med drugim za skrivno sporazumevenje o evangelijskih resnicah. V renesansi so drevesa in cvetje služili umetnikom za teatralno spremljavo prizorom z vse bolj posvetno vsebino. Krajina z drevesi se je v času baroka osamosvojila, v romantiki slikarji krajini pripišejo božanski pomen. Enega svojih viškov doseže v realizmu, ki traja vse do francoskih impresionistov, ki so krajino videli v igri svetlobe in senc ter raziskovali barvno problematiko. Severnjaki, pa tudi naši impresionisti, so krajino običajno še vedno videli simbolično, kasneje pa vanjo investirali vse več ekspresivnih poudarkov. Krajina v dvajsetem stoletju se pojavlja kot abstraktni pejsaž ali razgrajena v modele abstraktnih in ekspresivnih izraznih možnosti, upoštevajoč vse tradicionalne slogovne usmeritve.
V enaindvajstem stoletju so mogoče vse naštete možnosti slikarske upodobitve krajine in gozdov. Anja Jerčič Jakob je sicer bolj znana po »portretnih« upodobitvah detelj v renesančnem ovalu in na abstraktnem ozadju. Vendar pa si je želela bolj svobodne možnosti interpretiranja narave, zato je pričela slikati gozdove, drevesa in njene prebivalce v kombinaciji atmosferske in iluzionistične perspektive. Umetniška dognanja iz preteklosti so ji omogočila izjemno subtilne prehode v (med)prostorja vej, dreves, grmov in travnikov. Gre za pogled z višine, kot bi bila umetnica ptica in bi si pri tem predstavljala, kako živali vidijo objekte. Zato ponekod drevesa nimajo le svoje prepoznavne, realistične oblike, ampak nabrekajo, kot bi šlo za nekakšno metamorfozo drevesnih vrst v romantične domišljijske podobe. Spreminjajo se v vedno manj razpoznavne oblike, ki sprožajo domišljijo in presenečajo z gostoto eststetskih potencialov.
Gledalcu, ki je soustavarjalec teh slik, Anja Jerčič Jakob ne pusti počitka ali varnega kotička, kamor bi se lahko skril. Gozdovi so prostor domišljije in ekosistem prvobitne narave, ki lahko pomeni prostor (ženskih) divjih in neukročenih sil. Tako njen gozd postaja simbolna ali alegorična podoba srhljivih zastrašujočih sil v tradiciji nadrealizma in bajk ter pripovedk naših babic. Gozd je prostor investiranja strahov, domišljijskih bitij, ki kaos prevajajo v estetske potenciale. Vanj je naseljeno vse mogoče in še nemogoče, odvisno od gledalca, ki v nekem delčku slike ugleda znano ali asociativno podobo.
Zadnje slike Anje Jerčič Jakob so torej nekakšen odvod od preciznega slikanja deteljic in so tudi vzporedna motivna pot. Njene krajine niso široki panoramski posnetki, ampak zoženi, stisnjeni izseki nekega sicer širšega pogleda. Na prvi pogled so narazpoznavna tvorba, izpranih in nekričečih barv, navidez brez risbe. Šele vztrajnemu pogledu se pričnejo odkrivati oblike in prostori, figure in abstraktni detajli, polni dramatike.
Odnos do narave je torej ambivalenten – je prostor naših podzavestnih sil in nadnaravnih bitij, a je tudi abstraktna snov. Toda alegorija teh slik je v tem, da nas gledajo, saj so terapevtska zrcala, ki zrejo z neštetemi pogledi nazaj v gledalca, so torej alegorija povratnega pogleda, ki odpira staro jungovsko vprašanje: ali gledam jaz kamen, ali kamen gleda mene? Narava in gozd sta v naši kulturi prostor investiranja podzavestnih sil, v katerem ugledamo vse tisto, kar nas dela subjekte. Od nas terjata avtentičen odziv in proces lastnega samouzrtja.

Vid Lenard