Kosovelov dom Sežana, Velika galerija Ivana Varla
Otvoritev razstave je v torek, 11. oktobra 2022 ob 18.00. Razstava je na ogled do 27. novembra 2022.
Kustosinja razstave: Vesna Krmelj
Znotraj umetnikovega opusa posamezna dela pogosto spoznamo in umeščamo glede na prostor, v katerem so nastala. Razločimo jih po povsem stvarnih lastnostih prostora, kot so majhna ali velika okna, ki lahko vplivajo na temnejša in svetlejša obdobja ustvarjalca, po urejenosti ateljeja ali ustvarjalnem neredu, ki vlada v njem, po oddaljenosti od mesta in ustvarjalni energije soseske.
Anja Jerčič Jakob od leta 2017 ustvarja v ateljeju stare Švicarije v ljubljanskem Tivoliju, v centru mesta, a na robu urbanosti, med gozdom in parkom. V tem stimulativnem okolju je naslikala več ciklov: Rašica, Rožnik, (2015–2019), Ob Savi (2018–2020), Poljske ostaline (2020–2021) in Plevel (2021). Rastlinski svet od neprehodnih gozdov do kultiviranih polj na njenih platnih nastopa v živem, ustvarjalnem dialogu s samim slikarskim medijem. Slikarke ne zanima le mimetična in vizualna podoba narave, temveč stopi z njo v ustvarjalni dialog. Na platno, ki ga skrbno pripravi, padajo naključne kaplje, lise, točke, madeži in poteze, kot semena, ki že nosijo v sebi celotni načrt rastline, čeprav so le speče informacije, za katere nihče ne ve, ali bodo vzklile v življenje. Slika nastaja v procesu dogodka utelešenja podobe, ki se zaključi v doživetju gledalca.
Prepletenost slovenske umetnosti z naravo je tako razširjena in globoka, da ne more biti naključna. Od moderne dalje je narava duhovno sidrišče in zatočišče, v sodobni umetnosti pa tudi neskončni arhiv ne le podob, temveč tudi načinov ustvarjanja, obdelovanja in življenja z njo – nekaj, kar presega naša življenja in se iz preteklosti nadaljuje v prihodnost. Ta povezanost (s svojo lastno zgodovino) je posledica širšega ekološkega pogleda na svet. Narava je soodvisna celota, iz katere ni nič popolnoma izločeno, svet je mreža medsebojno prepustnih sistemov, ki nam slej ko prej vse povrnejo nazaj. (Zato je slikarki tako pomembno, na kaj in s čim slika; sama pripravlja jajčno tempero, oljne pastela, grundira platna…) Ker sta človeška in okoljska usoda v sodobnem svetu neločljivi, njuno razmerje tudi v umetnosti ni več zgolj simbolno, temveč eksistencialno. Povezanost med rastlino in subjektom je zapisana v geologiji tal; kot pravijo znanstveniki, so v geološki plasti naše civilizacije zapisane rekordne industrijske emisije in cvetni prah rastlin v industrijskem obsegu.
Bliže sodobnemu naturalizmu so tudi zadnja dela Anje Jerčič Jakob. Nosilec sporočila ni več izpostavljena rastlina, pa čeprav neznatna kot je navadna poljska detelja, ali mogočna kot deblo stoletne gorske bukve. Sporočilo je v samem strukturiranju podobe, v pogledu, ki je onkraj zgolj gledanja, v intenci po dopolnitvi gledalčeve izkušnje. Z vidika procesualnosti so slike bližje akcijskemu kot impresionističnemu slikarstvu, hkrati pa oživljajo specifičen diskurz impresionizma, kot je uporaba novih barvnih vrednosti, čutnost kot utrip slikovne površine, eklektičnost podobe, ki je značilna zlasti za slovenski impresionizem, ter perifernost: obrobja mest, industrijske cone, zasebni vrtovi…
Cikel Plevel sestavlja deset slik velikega formata. Slikarka jih pogosto celo sestavlja v diptihe, da pridobi veliko platno, ki zaobjame ne le vidno polje gledalca, temveč objame tudi njegovo telo. Pred sliko Plevel III je gledalec soočen s pomensko igro slikovnega polja platna in podobo polja, zapuščenega kmetijskega zemljišča, na katerem je ostalo le še nekaj nepobrane zelenjave, ki jo preraščajo trave in plevel. Klasično slikarsko napetost med poljem reprezentacije in tem, kar je predstavljeno, je slikarka duhovito interpretirala in ujela v slikarsko mrežo, spleteno iz tisočerih potez na sami površini slike. Likovno polje ni v celoti poslikano, tvarina platna ostaja vidna na robovih, kjer v poteze, kaplje in curke barve razpada tudi podoba sama. Realistični prizor, na katerem bi skoraj lahko določili smer neba in izmerili višino jutranjega sonca, ki meče dolge sence in je še brez moči, da bi ogrelo zemljo in stopilo prvo slano, se na robovih razpira in spreminja v zbirališče gibov in trajanja svojega nastajanja.
Na zadnjih slikah iz cikla Plevel sta prostor in čas ukinjena. Podoba se zgosti v enem samem prostorskem planu, ki me po svoji breztežnosti in prekrivanju oblik spominja na fotogram. Znajdemo se sredi brezpotja barv in oblik, elementi so naloženi eden čez drugega, ujeti v nekem (brez)prostorskem redu kot na posnetkih tujih galaksij, vesolja ali mikroskopsko majhnega organskega sveta. Slikarka se povrne k črnemu ozadju, večkrat prisotnem že na njenih zgodnejših delih, ki daje slikam nekakšno postapokalitptično razpoloženje in kar ta dela locira v težko obdobje zaprtja javnega življenja zaradi koronske krize. Slednja pa je, po drugi strani, odprla oči za vitalistično, samoobnovitveno moč narave.
Pomen robov, prepuščenosti in propustnosti, ki jo lahko prepoznamo v zadnjih ciklih »iz Švicarije«, je Anja Jerčič Jakob združila pod naslovom Periferija. Tak je bil naslov razstave v Piranski mestni galeriji, ki je zaradi zaprtja galerij nikoli ni bilo. Že na svojih starejših slikah je slikarka pogosto izpostavila dva pogleda, fokusiranega in perifernega, kjer poteze niso jasne, barve pa zabrisane, kot bi jih gledali skozi nečisto lečo. V zadnjih delih sestopa iz fokusiranega območja, podala se je na negotovo pot, pri čemer ostaja zvesta slikarskemu mediju. Sodobne raziskave na področju psihologije, nevroznanosti in umetnosti so v perifernem pogledu prepoznale potencial, ki odpira celovitejši pogled na delovanje sveta in človeka v njem. Ne fokusirani, v izginjajočo točko usmerjeni, ne fragmentirani pogled ne zmoreta zaobjeti celote tako enostavno, hitro in intuitivno zanesljivo, kot periferni pogled.
Vsak cikel slikarke Anje Jerčič Jakob je nova zgodba semen, barv, točk in potez, ki padejo na platno. Njihove informacije so stare in so prišle od daleč skozi stoletja slikarskega metjeja, prebrodile so abstraktni kod, obhodile smrt slikarstva in se naselile v estetski in etični občutljivosti slikarke, ki z otroško radovednostjo in mojstrskim znanjem uresničuje to, čemur pravimo vitalna moč slikarstva. Na robu velikih zgodb sodobnega tehnološko podprtega podobotvorja Anja Jerčič Jakob na svojih slikah odkriva, da je prav robnost ali perifernost hkrati tudi ključna priložnost (in morda še edina možnost) preživetja.
Vesna Krmelj
