Njen iskreni stik z naravo je bil v slikarstvu navzoč že v času študija na akademiji za likovno umetnost, še najbolj pri slikanju klasičnega tihožitja s cvetjem. Ta stik kasneje nikoli ni zamrl, nasprotno, še stopnjeval se je in poglabljal v več smereh. V neki posebni obliki, ki jo je slikarka razvila zelo avtorsko, se je tihožitje transformiralo v svojevrstno slikarsko postavitev rastlinskih podob. Pri tem je likovnica v ospredje naslikanega vse bolj odločno in razpoznavno postavila deteljo.